Slovesnost ob vročitvi državnih odlikovanj
Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca se je 30. avgusta 2021, v Predsedniški palači v Ljubljani, udeležil posebne slovesnosti, na kateri je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, vročil državna odlikovanja Dušanu Repovšu, Francu Miheliču in Planinskemu vestniku.
Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca se je 30. avgusta 2021, v Predsedniški palači v Ljubljani, udeležil posebne slovesnosti, na kateri je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, vročil državna odlikovanja Dušanu Repovšu, Francu Miheliču in Planinskemu vestniku.
Planinski vestnik je kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja prejel red za zasluge za pomembno kulturno in strokovno vrednost. Odlikovanje je v imenu Planinskega vestnika prevzel njegov odgovorni urednik Vladimir Habjan.
Medalji za zasluge sta prejela Dušan Repovš za velike zasluge v javnem zdravstvu in preventivni medicini ter še posebej zdravstveni vzgoji in Franc Mihelič za dolgoletno ustvarjalno in poustvarjalno delo na področju narodnozabavne glasbe ter inovacije pri igranju diatonične harmonike.
Utemeljitve:
Kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme Planinski vestnik red za zasluge.
Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje
spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.
Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Zato bi bil Jakob Aljaž, so prepričani snovalci revije, na Planinski vestnik tudi danes ponosen.
Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in
strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.
Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.
V 125 letih neprekinjenega izhajanja je izšlo skoraj 1300 številk revije na več kot 55.000 straneh in pri njihovem ustvarjanju je sodelovalo skoraj 11.000 avtorjev. To so mogočne številke, trdne kot gora. Na njih stoji izjemen arhiv in odgovornost do skupnosti se kaže tudi v odnosu do te dediščine: pred desetimi leti so snovalci Planinskega vestnika poskrbeli za popolno digitalizacijo vseh izdaj, številke od leta 1985 naprej pa so prosto dostopne na spletu in opremljene z elektronskim
kazalom, zato lahko rečemo, da je Planinski vestnik zanesljiva kronika dogajanj, ki pomagajo razumeti čas.
Od leta 2010 Planinski vestnik izhaja v večjem formatu in se lahko primerja z najuglednejšimi gorniškimi revijami v svetu. Je sodoben in ugleden medij, ki se zna prilagajati spremembam, zato ostaja skala, ob kateri se še naprej zbira narodova samozavest in na kateri se spočije drznost, ko sili vedno višje.
Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.
Za velike zasluge v javnem zdravstvu in preventivni medicini ter še posebej zdravstveni vzgoji prejme Dušan Repovš medaljo za zasluge.
Primarij mag. Dušan Repovš, zdravnik in specialist socialne medicine, se je rodil v Ljubljani, kjer je po maturi na klasični gimnaziji in študiju na Medicinski fakulteti leta 1959 postal zdravnik splošne medicine. Izpopolnjevanje in usposabljanje je nadaljeval na najrazličnejših področjih preventivne medicine: najprej se je specializiral v medicini dela, socialni medicini in organizaciji zdravstvenega varstva, nato pa je magistriral iz javnega zdravstva.
Že v študentskih letih je začel bodoči primarij Repovš predavati na srednjih, strokovnih in višjih šolah o zdravstvenih predmetih, kot so prva pomoč, nega bolnika in zdravstvena vzgoja. Pozneje je svoje poglede in novosti tega delovnega področja prenašal tudi dodiplomskim in podiplomskim študentom na univerzah.
Zaposlitve v njegovi dolgoletni karieri so bile številne in raznovrstne: na Inštitutu za sodno medicino, Higienskem inštitutu, Onkološkem inštitutu, v Republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo (sedanje Ministrstvo za zdravje), na Inštitutu za sociologijo in filozofijo ter nazadnje na Inštitutu za varovanje zdravja. Hkrati je opravljal številne društvene in strokovne naloge v različnih društvih: v Rdečem križu, Slovenskem zdravniškem društvu in Združenju za preventivno medicino.
Še posebej v okviru Rdečega križa na Debelem rtiču je zapustil za seboj neizmerno veliko sled človečnosti, nežnega odnosa do najranljivejših bolnikov, socialno ogroženih otrok in mladostnikov, ki so prihajali na zdravljenje in čustveno rehabilitacijo. V vsakem otroku, ki ga je srečal, je prepoznal morebitnega mojstra, učitelja, zdravnika, glasbenika. O tem njegovi nekdanji pacienti še danes govorijo z veliko občudovanja in hvaležnosti. Izjemno pa je tudi njegovo delovanje v Društvu za boj
proti raku, saj je bil gonilo tega društva vse od njegove ustanovitve. Številni se še danes spominjajo njegove televizijske oddaje »Ko še ne boli« ali pa »Kotička za zdravje« v tedniku Kmečki glas, kjer je s sodelavci odgovarjal na vprašanja bralk in bralcev ter vsak teden z uvodnikom opozarjal na eno izmed perečih zdravstvenih vprašanj.
Dušan Repovš je predvsem človek z velikim srcem. Njegova ljubezniva pozornost do vsakogar in sposobnost navezovanja stikov med in z ljudmi sta mu pomagali tako pri zdravniškem kakor pri organizacijskem delovanju. Čeprav je delo zdravnika splošne medicine v 30 letih opravljal zgolj občasno, je bil med bolniki izjemno priljubljen. Vedoželjnost, poštenost, zanesljivost in strpnost ter organizacijske sposobnosti in delavnost so osebnostne značilnosti, s katerimi v strokovnih
krogih opisujejo primarija Repovša. Med ljudmi je predvsem razumljen in priljubljen kot učitelj, prijatelj in podpornik socialno šibkih.
V njegovi bibliografiji je približno 60 strokovnih in prav toliko znanstvenih prispevkov. Širši javnosti je zagotovo najbolj znan kot soavtor številnih učbenikov in brošur, še posebej tistih za prvo pomoč, ki so izšli v številnih izdajah in ponatisih in po katerih so se učile generacije Slovencev.
Primarij Repovš je vse svoje delovno življenje sledil načelu »bolje preprečevati kakor zdraviti« in svoja prizadevanja in ustvarjanja je usmerjal k temu plemenitemu poslanstvu. Z zdravim življenjskim slogom, pozitivnim razmišljanjem in skrbjo za lastno dobro zdravje je spodbujal tudi druge – od najmlajših do najstarejših – k bolj zavestni in odgovornejši skrbi za zdravje in počutje.
Z visokim državnim odlikovanjem se mu Republika Slovenija zahvaljuje za njegove velike zasluge na področju delovanja javnega zdravstva in zdravstvene vzgoje ter posebno čuječnost, ki je spremljala njegovo delo.
Za dolgoletno ustvarjalno in poustvarjalno delo na področju narodnozabavne glasbe ter inovacije pri igranju diatonične harmonike prejme Franc Mihelič medaljo za zasluge.
Pisec skladb, harmonikar, izumitelj in vodja ansambla Franc Mihelič že več kot pet desetletij ustvarja v narodnozabavni glasbi. Slovensko glasbeno prizorišče je v tem času obogatil z več kot dvesto izvirnimi skladbami in jim dodal še več kot sto petdeset skladb v nemškem jeziku. Miheličev obširni glasbeni opus odraža slovensko dušo in čutenje slovenskega podeželskega človeka ter tako ohranja živ stik s tradicijo, jo utrjuje in neguje tudi narodno istovetnost. Franc Mihelič se
je z vedrino in širokim nasmehom uvrstil med najbolj priljubljene slovenske narodnozabavne glasbenike, brez katerih skorajda ne mine nobeno slavje. Nekatere izmed njegovih skladb, na primer Kjer lastovke gnezdijo, so tako rekoč ponarodele, saj skorajda ni Slovenca, ki jih ne bi poznal. S svojimi številnimi koncerti in kakovostno glasbeno produkcijo je ustvarjalec in glasnik slovenske glasbe doma in v tujini ter eden tistih, katerih glasba na plesišče privabi največ plesalcev.
Od začetkov ustvarjanja pa vse do danes Franc Mihelič postavlja nove glasbene mejnike. Je izumitelj in z inovacijami na diatonični harmoniki je pripomogel h kakovostnejši avtorski glasbi s poudarkom na tankočutnem izvajanju in mojstrskem obvladovanju glasbila. Ob tem, da je utemeljitelj posebnega petprstnega igranja na diatonično harmoniko, so izdelovalci temu glasbilu na njegov predlog dodali gumb tako, da je na trivrstno harmoniko mogoče zaigrati v štirih durih in ob
raztezanju meha iz nje izvabiti dodatne tone. Miheličevo posebno igranje harmonike je postalo merilo velike virtuoznosti na slovenskih in evropskih tekmovanjih harmonikarjev.
Franc Mihelič se je s svojim dolgoletnim in obširnim ustvarjalnim in poustvarjalnim opusom izvirnih melodij, poetičnih besedil in brezhibne izvedbe za vedno zapisal v zgodovino slovenske domače glasbe. Je ena osrednjih osebnosti narodnozabavne glasbe na Slovenskem in z vedrim nasmehom in široko raztegnjenim mehom je našel pot v srca ljubiteljev te glasbene zvrsti. Nastopal je skoraj v vseh slovenskih krajih, pa tudi v Avstriji, Nemčiji in Italiji, s svojo glasbo je košček
domovine rad ponesel med rojake v Združenih državah Amerike in Kanadi. Z državnim odlikovanjem Republika Slovenija izraža Francu Miheliču hvaležnost za njegov pomembni prispevek k razvoju narodnozabavne glasbe doma in v tujini.
Foto: Milan Skledar