Leto 1945 - 70 let potem - Monografija znanstvenih prispevkov

Leto 1945 - 70 let potem je monografija znanstvenih prispevkov, ki so bili predstavljeni na znanstvenem posvetu, 28. maja 2015 v Državnem svetu. Monografijo znanstvenih prispevkov je izdal in založil Državni svet Republike Slovenije v sodelovanju s Študijskim centrom za narodno spravo. Razdeljena je na tri sklope. Prvi del je namenjen uvodnim razmišljanjem mag. Bojana Kekca (svetnika v Državnem svetu RS), dr. Vaska Simonitija (člana Zbora za republiko), Petra Sušnika (predsednika Nove slovenske zaveze) in dr. Aleša Mavra (člana Društva Slovenskih katoliških izobražencev), ki nas uvedejo v znanstvene prispevke. Vanj je vključeno tudi daljše razmišljanje Justina Stanovnika, ki kritično spregovori o problematičnosti postavitve enotnega spomenika vsem padlim v vojni.

Najobsežnejši sklop publikacije predstavljajo znanstveni prispevki, ki povezujejo obdobje od leta 1941 do konca druge svetovne vojne in segajo v čas prvih povojnih let. V tem delu so tudi prispevki, ki govorijo o psihičnih posledicah druge svetovne vojne ter o dokumentarnem gradivu in delu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic ter Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Dr. Andreja Valič Zver v svojem prvem članku predstavi pereče in v slovenskem zgodovinopisju še vedno premalo dorečene in raziskane procese medvojnega obdobja, v drugem prispevku pa opozori na dejstvo, da ob koncu druge svetovne vojne na Slovenskem ne moremo govoriti o osvoboditvi, pač pa se je uveljavil sistem, ki je oblast izvajal z nasiljem. Dr. Tomaž Kladnik na podlagi proučevanja arhivskih virov in literature obravnava in primerja sestavo, delovanje in naloge Narodnoosvobodilne vojske Slovenije in Slovenskega domobranstva. Aleš Nose spregovori o izdaji častnikov vojske Kraljevine Jugoslavije v Ljubljanski pokrajini, ki se niso priključili partizanski strani in so tako postali potencialni nasprotniki revolucije ter se jih je bilo potrebno znebiti. Dr. Damjan Hančič v svojem članku z naslovom Revolucionarno nasilje nad orožniki in uradniki v Ljubljani predstavi časovnico pojavnih oblik revolucionarnega nasilja in število žrtev tega nasilja v Ljubljani v letih 1941 in 1942. Dr. Helena Jaklitsch osvetli razloge za odločitev Kočevarjev, da so po 600 letih zapustili svojo domovino ter se preselili v veliko Nemčijo. Marta Milena Keršič predstavi posledice partizanskega revolucionarnega nasilja, ki je poleti 1942 prizadelo prebivalce župnije Šentjošt. Ddr. Igor Grdina v svojem prispevku odgovarja na vprašanje ali je bila druga svetovna vojna enotna ali sestavljena in kaj jo je opredelilo različno po posameznih deželah, da so ene ob okupaciji doživele revolucijo, druge pa ne. Dr. Janko Prunk ugotavlja, da ostajata slovenska laična in politična javnost glede ocenjevanja dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej še vedno močno razklana. Prispevek dr. Janeza Juhanta govori o prevrednotenju vrednot, kar je bila posledica totalitarnega komunizma in o posledicah komunistične laži in ustrahovanja na osebno in družbenopolitično življenje ljudi. Dr. Tamara Griesser Pečar v članku z naslovom Jaltska konferenca in izročitev beguncev Jugoslaviji maja 1945 opozarja, da se zgodovinarji in pravniki še danes z lahkoto izogibajo vprašanju ali obstaja kakšna povezanost med umikom jugoslovanskih čet iz Koroške in izročitvijo beguncev. Dr. Gregor Jenuš v svojem prispevku obravnava transformacijo, ki jo je nemška manjšina na Slovenskem doživljala po prvi in drugi svetovni vojni. Ivo Jevnikar sintetično predstavi lik in delo obveščevalca ter časnikarja Jožeta Golca, ki jim doda pričevanja o njegovi smrti 4. aprila 1945 v Tržaški Rižarni. 

Zadnji del monografije je namenjen pričevalcem, ki z vidika osebnega doživljanja spregovorijo o režimu, ki je teptal njihovo dostojanstvo. Objavljene so osebne zgodbe Dragice Gudrun Podmiljšak, Justina Stanovnika, Jožeta Pavliča in Janka Mačka. Njihovo poslanstvo je odigralo neprecenljivo vlogo v času, ko se o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin pod komunizmom ni smelo javno govoriti, ko so arhivi molčali in je bila dovoljena le ena, v duhu zmagovite partije prirejena zgodovina. Čeprav je bila njihova zgodba večkrat znana le ozkemu krogu najzaupljivejših prijateljev in družinskih članov, so z ohranjanjem spomina na travmatične dogodke in s pripovedovanjem osebnih zgodb odprli nov pogled na osebno doživljanje vojne in njenih posledic.

Pričujoča publikacija je velik doprinos k raziskovanju sodobne slovenske zgodovine in k večjemu razumevanju nedavnih družbenih procesov v slovenskem prostoru. Zapolnjuje vrzel v poznavanju kršitev človekovih pravic in svoboščin ter spodbuja k razmišljanju, da nam le-te niso bile dane enkrat za vselej. Za spoštovanje človekovega dostojanstva si je potrebno neprestano prizadevati, predvsem pa s posledicami kršenja seznanjati mlajšo generacijo.

Video produkcija: S-TV Skledar
Kamera in montaža ter fotografije: Milan Skledar