Pravica oseb s težavami v duševnem zdravju do osebne asistence

Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide ter ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje sta v torek, 21. 6. 2021, v dvorani Državnega sveta so-organizirala posvet z naslovom Pravica oseb s težavami v duševnem zdravju do osebne asistence.

Udeleženci posveta so skušali poiskati odgovore na vprašanje, ali so obstoječe zakonske in podzakonske podlage primerne za zagotovitev pravice do osebne asistence osebam s težavami v duševnem zdravju, zlasti tistim, katerih težave so dolgotrajne narave in ki imajo težave pri opravljanju osnovnih oziroma za njihovo življenje pomembnih opravil.

Ugotovljeno je bilo, da so tako Zakon o osebni asistenci, ki se ga prepoznava kot pomemben civilizacijski dosežek Slovenije, kot tudi orodja za ocenjevanje  upravičenosti posameznika do osebne asistence (osem modulov, ki pokrivajo različna področja življenja) v sami osnovi dobro zastavljena, da pa bi se moralo v fazi ocenjevanja upravičenosti do prej navedene pravice bolj upoštevati specifike potreb, ki jih imajo osebe s težavami v duševnem zdravju, ter za odločanje o pravicah navedenih oseb ustrezno usposobiti člane strokovnih komisij, ki v okviru centrov za socialno delo odločajo o upravičenosti ali neupravičenosti do pravice ter o njenem obsegu.

V zvezi z navedenim je predstavnica Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide pojasnila, da so v sodelovanju z Inštitutom RS za socialno varstvo (IRSV) v pripravi spremembe Zakona o osebni asistenci, ki bodo zagotovile prav slednje – večjo stopnjo profesionalizacije odločanja o upravičenosti do posamezne pravice, saj je predvidena ustanovitev posebnega izvedenskega organa v okviru IRSV. Slednje pomeni, da bodo postopki odločanja o pridobitvi pravice do osebne asistence bolj poenoteni, saj se trenutno zaznava, da navkljub enotnim merilom odločitve strokovnih komisij glede pravice do osebne asistence v primerljivih primerih precej odstopajo.

Osebe s težavami v duševnem zdravju namreč potrebujejo njim prilagojeno pomoč, zlasti pri vključevanju v družbo, saj je za prenekatere življenje vezano le na njihovo prebivališče in komunikacijo z njihovimi svojci (če jih imajo), medtem ko marsikatero področje življenja zanje brez ustrezne podpore ostaja nedosegljivo (nujni opravki, kulturno in športno udejstvovanje, urejanje pravnih in zdravstvenih zadev itd.). Posledično bi bilo treba zagotoviti tudi ustrezna usposabljanja izvajalcev osebne asistence za osebe s težavami v duševnem zdravju, saj so njihove potrebe, v primerjavi z npr. gibalno oviranimi osebami, drugačne. V razpravi je bilo posebej opozorjeno na to, da je zakonski pogoj iz 6. člena Zakona o osebni asistenci za osebe s težavami v duševnem zdravju manj primeren, saj upravičenost do pomoči veže na potrebo po pomoči najmanj 30 ur tedensko. Potrebe oseb s težavami v duševnem zdravju namreč z vidika potrebnih ur pomoči nihajo bolj izrazito kot npr. potrebe oseb z drugimi vrstami oviranosti.

Na posvetu je bil izpostavljen tudi težak položaj svojcev, ki se vsakodnevno soočajo s številnimi izzivi pri pomoči in oskrbi bližnjih s težavami v duševnem zdravju. Skrb, da bodo njihovi otroci ali starši s težavami v duševnem zdravju v primeru njihove smrti ostali brez pomoči, je namreč za starše ali otroke veliko breme. Pri tem zagotovo potrebujejo tako strokovno kot moralno oporo.

Določen delež pomoči jim sicer nudijo nevladne organizacije, specializirane za pomoč na posameznem področju, kot je ŠENT, ki pa so kadrovsko in finančno omejene. Veliko spremembo v kakovosti življenja oseb s težavami v duševnem zdravju, kot njihovih svojcev, bi tako lahko prinesli prav osebni asistenti. Slednji, ker niso svojci in lahko z uporabnikom vzpostavijo drugačen odnos, lahko pripomorejo, da se oseba s težavo v duševnem zdravju osamosvoji na drugačen način kot bi se sicer, če bi bila odvisna samo od pomoči svojcev. Cilj osebne asistence je namreč zagotovitev samostojnega življenja osebi, ki potrebuje pomoč, da lahko kakovostno zaživi ločeno od institucij in od svoje družine ter da se lahko v skladu s svojimi sposobnostmi in željami vključuje v različne družbene aktivnosti, pa tudi v delovni proces. Podlaga za pridobitev pravice do osebne asistence zato ni status posamezne osebe ali diagnoza njegovega zdravstvenega stanja, temveč ocena njegovih specifičnih potreb po pomoči.

Udeleženci posveta so se dotaknili tudi vprašanja prekrivanja ali dopolnjevanja storitev osebne asistence s storitvami dolgotrajne oskrbe (Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je Vlada potrdila in bo v kratkem vložen v zakonodajno proceduro), nujnosti nadgradnje oziroma prenove statusa družinskega pomočnika ter celovite ureditve zagovorništva oseb s težavami v duševnem zdravju. Odprtih je torej še kar nekaj področij, ki bodo lahko vsebina dodatnih posvetovanj v prihodnosti oziroma predmet prihodnjega zakonodajnega urejanja.

Video in foto: Milan Skledar /S-tv