Dan odprtih vrat v Brestanici ob 82. obletnici izgnanstva

7. junij – dan slovenskih izgnancev

V spomin in opomin ob 82. obletnici izgnanstva je Društvo izgnancev Slovenije v nekdanjem največjem zbirnem taborišču Rajhenburg, v Brestanici, tudi letos, 3. junija 2023, pripravilo Dan odprtih vrat.

7. junij, dan slovenskih izgnancev, poteka v spomin na 7. junij 1941, ko je nemški okupator iz Slovenske Bistrice pred 82-timi leti transportiral več slovenskih izgnancev. "Že v letu nastajanja samostojne Slovenije, 9. junija 1991, se je zbralo v grajskih hlevih in konjušnici na gradu Rajhenburg  (Brestanica pri Krškem) okrog 8000 slovenskih izgnancev in ustanovili so Društvo izgnancev Slovenije (DIS) 1941 - 1945.  

Vsako leto se na Dan slovenskih izgnancev v največjem zbirnem taborišču Rajhenburg v Brestanici zberejo še živeči izseljenci in njihovi potomci in obujajo spomine na težke čase, ki so jih preživljali v izgnanstvu in po vrnitvi v domovino, ko so našli izropane in opustošene domove in je bilo treba začeti iz nič. 

V minulih letih so v Društvu ob prazniku, ki je hkrati tudi praznik občine Krško, prirejali slavnostno prireditev v Brestanici, kjer je bilo leta 1941 v hlevih in barakah pri rajhenburškem gradu največje zbirno taborišče za izgon Slovencev, ki je bilo hkrati tudi eno največjih zbirnih taborišč v Evropi. Od tu je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45.000 Slovencev. Na Gradu Rajhenburg je na ogled tudi stalna razstava Slovenski izgnanci 1941-1945, (za več informacij o razstavi: https://www.gradrajhenburg.si/razstave/stalne-razstave/slovenski-izgnanci-1941-1945) zainteresiranim je  na voljo kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije – enota grad Rajhenburg. 

Letošnji dan slovenskih izgnancev je posvečen 82. obletnici njihove vrnitve iz izgnanstva v domovino in seznanjanju mladih generacij z genocidno politiko do Slovencev med drugo svetovno vojno. V ta namen so v Društvu izgnancev Slovenije 1941 – 1945 že pred tremi leti izdali manjšo knjižico o načinu vrnitve iz izgnanstva pred 75. leti, ko se je v domovino iz zahodnoevropskih držav in območja nekdanje Jugoslavije vračalo 80.000 slovenskih izgnancev, je zapisala predsednica društva Ivica Žnidaršič, ki k temu dodaja, da jih je danes živečih še okoli 6.500 izgnancev in 2.000 beguncev, ki prejemajo simbolično rento, ki jo je Društvo izgnancev Slovenije priborilo šele leta 1996: "Še do danes pa žrtvam vojnega nasilja iz druge svetovne vojne, med katerimi so tudi izgnanci, ni bila povrnjena vojna premoženjska škoda, ker nobena slovenska vlada do sedaj ni znala ali hotela zahtevati/izterjati povračila vojne škode od Nemčije, da bi popravila krivice slovenskim izgnancem in beguncem. Izgnanci tudi še vedno trpimo posledice zakona o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012, ki nam je omejil možnost zdraviliškega zdravljenja. Odločno nasprotujemo nadaljnjemu krčenju pravic iz naslova zdravstvenega varstva, saj si starejši z nizkimi pokojninami ne bomo mogli sami kriti stroškov zobozdravstvenih storitev in drugih nujnih stroškov (npr. očala), ki jih želijo črtati in jih nadomestiti s samoplačniškimi storitvami.

Slovenski izgnanci še niso dobili nobene odškodnine 

Na Društvo izgnancev Slovenije, katerega gonilna sila je prof. Ivica Žnidaršič, avtorica številnih knig in brošur o zavzemanju za pravice izgnancev, je pred letošnjim dnevom boja proti okupatorju med svojim slavnostnim govorom v Velenju spomnila tudi predsednica Državnega znora RS, mag. Urška Klokočar Zupančič.

Del govora predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju:

Pisalo se je leto 1941 in bil je 6. april, ko je Hitler, ki si je do takrat že podredil dobršen del Evrope, z letalskimi bombniki napadel Kraljevino Jugoslavijo. 11. aprila sta se Nemčiji pridružili še Italija in Madžarska. Slovensko ozemlje, na zahodu že takrat zmanjšano za tretjino, ki je po Rapalski pogodbi iz leta 1920 pripadlo Italiji, so si razdelili štirje okupatorji: Nemci, ki so zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske; Italijani, ki so zavzeli večino Dolenjske z Ljubljano; Madžari, ki so si kasneje priključili Prekmurje, in Neodvisna država Hrvaška, ki je zasedla posamezna naselja od Bregane do bližine Brežic. Začelo se je eno najtemnejših obdobij v slovenski zgodovini, ko so vsi okupatorji izvajali raznarodovalne ukrepe z namenom potujčiti slovensko prebivalstvo in zasedena ozemlja čim prej priključiti svoji matični državi. Poleg prepovedi uporabe slovenskega jezika je raznarodovalna politika, ki je bila najhujša na nemški strani, izvajala nacistično etnično in rasno čiščenje, izganjala ljudi iz domov in jih gnala v nemška taborišča ali jih izseljevala v Srbijo, številni moški so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, začelo se je streljanje talcev, nad slovenske Jude pa so se zgrnile grozote holokavsta.

Nemci so v predele, od koder so preganjali slovensko prebivalstvo, želeli naseliti svoje ljudi, pripadnike čistokrvne arijske rase. Spodnjo Štajersko so smatrali za zgodovinsko in kulturno nemško deželo, zato se je vzgoja prebivalstva v nacističnem duhu začela že v zgodnjem otroštvu, nato pa prek šol do vseh oblik javnega in zasebnega življenja, za kar je bila odgovorna krovna organizacija Štajerska domovinska zveza (nem. Steirischer Heimatbund), katere vodja Franz Steindl je večkrat izjavil, da je treba Spodnještajerce čim prej naučiti ne le nemško govoriti, brati in pisati, temveč tudi nemško razmišljati. Temelje za ponemčevanje je že kmalu po napadu na Jugoslavijo, natančneje 26. aprila 1941, položil sam Adolf Hitler, ko je osebno obiskal Maribor in štajerskemu guvernerju Sigfriedu Uiberreitherju naročil: »Napravite mi to deželo spet nemško!« (Nem.: »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!«) Izgon iz domovine je bil predviden za narodnozavedne Slovence, predvsem izobražence in duhovnike, protinaciste in tiste, ki so se na Štajersko priselili po prvi svetovni vojni iz Primorske, nato pa za pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja. Ljudi so zapirali v kasarne, v Celju na primer v zloglasni zapor, imenovan Stari pisker. Ob zasliševanju in mučenju je okupator na dvorišču zapora izvajal množične likvidacije zapornikov.

Družina Ivice Žnidaršič, dolgoletne predsednice Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, je bila izgnana v Nemčijo. Ivica se je dneva, ko so bili izgnani, spominjala takole: »Zjutraj se je pred hišo ustavil kamion. Z njega so poskakali Nemci s puškami, obkolili so hišo in začeli tolči po vratih. Mama in oče sta nas otroke začela hitro oblačiti in obuvati. Spominjam se, da so se mami tako tresle roke, da ni mogla zapeti gumba na moji oblekici. Oborožena nemška vojaka sta nas priganjala na kamion. Smeli smo vzeti le ročno prtljago, ostala je polna trgovina, živina v hlevu, konji, kokoši, žito, ajda je bila še v snopih na njivi. Odpeljali so nas v grad Rajhenburg. Tam smo nekaj dni ležali v hlevih na slami. Vsak je dobil okrog vratu železno ploščico s številko. Oče je rekel: ›Označili so nas kakor pse.‹ Iz Rajhenburga so nas odpeljali s transportom, vozili smo se 41 ur. Prvi lager, kamor so nas pripeljali, je bil v Erfurtu.«

V Nemčijo je nasilno izgnane Slovence odpeljalo 63 transportov, v Srbijo 32, na Hrvaško 21. V Nemčijo je bilo izgnanih 45 tisoč Slovencev, na Hrvaško 10 tisoč in v Srbijo 7.500. Leta 1942 so Madžari s slovenskega ozemlja, ki so ga okupirali, izgnali 2.500 Slovencev iz Prekmurja in Avstrijci 1.000 slovenskih družin iz avstrijske Koroške. Po kapitulaciji Italije je namški okupator leta 1944 požgal veliko primorskih vasi, prebivalce pa izgnal v nemška taborišča. 

Okupatorji so po okupaciji najprej izgnali slovenske učitelje, duhovnike, uradnike, vodje političnih strank, pisatelje in druge intelektualce. Požigali so vasi, rušili objekte, izkoriščali naravna bogastva, plenili premoženje Slovencev in ga pošiljali v matične države. 

Hitler je za izgnance iz Slovenije organiziral več kot 300 taborišč.

Več kot dovolj razlogov, da se po več kot 80-ih letih neka vlada zgane in vloži določen diplomatski napor ter od Nemčije izterja vojno škodo za popravo krivic slovenskim izgnancem in beguncem v vsaj simboličnem znesku 6 tisoč evrov, kar bi bil obliž na nikoli zaceljene duševne rane in prestano trpljenje zdaj še nekaj tisoč živih izgnacev in beguncev, ki jih je iz dneva v dan manj...

LINKI OBJAV V DRUGUH MEDIJIH:

Posavski dnevnik

https://www.posavskiobzornik.si/novice/ob-7-juniju-dnevu-slovenskih-izgnancev-100499

Starejše objave:

https://www.skledar.si/Drustvo-izgnancev-Slovenije/Spominska-slovesnost-slovenskih-izgnancev-v-Sarvaru/

Delo, prof. dr. Janko Prunk:

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/narodna-zavest-in-solidarnost-lajsali-trpljenje-v-izgnanstvu/